|
Po prvih uspehih z Živo v
agility-ju sem začela razmišljati o psu, ki bi imel vsaj toliko veselja
do dela kot jaz. Najprej sem iskala informacije o madžarskih ovčarjih,
predvsem o mudijih, ker sem želela tudi z novim psom tekmovati v
kategoriji medium. Vendar sem kmalu ugotovila, da ne bo lahko priti do
kvalitetnega psa te pasme. Tako sem si na hitro premislila, ko sem
izvedela za Citine mladiče, in se z Alenom dogovorila, da vzamem psičko
iz tega legla. Cita (Drava
Certisa) je namreč naredila močan vtis name s svojo hitrostjo,
agilnostjo, navdušenjem in privrženostjo, zato se mi je to zdela
enkratna priložnost, da dobim dobrega delovnega psa. Po razmisleku in
posvetu pa sem se odločila, da je prezgodaj za še enega psa in
rezervacijo psičke odpovedala. Pri odločitvi sem vztrajala, dokler nisem
9 tednov starih psičkov videla po tekmi v Varaždinu. Ker je bil še en
samček neoddan, sem hitro pozabila na vse pametne razloge proti nakupu
in se odločila za samčka z repom, ki je bil po Alenovih besedah najbolj
samozavesten mladič v leglu.
Grom je torej
hrvaški ovčar iz
psarne
Mawlch.
Skotil se je 9. aprila 2004. Že kot mladič je bil zelo priden in resen
in njegova zagnanost se je s časom samo povečala. Za "plen", pa naj bo
to žogica, palica, piskajoča igračka ali kos vrvi, bi naredil karkoli.
Kot pravi sin svoje mame Cite zelo rad laja, kadar ga kaj navduši ali
razburi, kar se zgodi zelo hitro. Je tudi glasen in zagret čuvaj. Z
drugimi psi se ne razume najbolje in vsakega večjega psa obravnava kot
sovražnika, dokler le ta ne dokaže nasprotno. Kljub temu, da pri svojih
52 centimetrih plečne višine na zunaj ni velik pes, je njegov nastop do
tujih ljudi in psov zelo prepričljiv.
Uči se hitro in rad. Pravzaprav se je veliko stvari naučil tako
mimogrede, da ne znam prav povedati kdaj in kako nama je uspelo. Vendar
pa se tudi hitro in močno razburi do te mere, da ni več sposoben slediti
navodilom in sodelovati z mano. Ker sem bila povsem nepripravljena na
takšnega psa in sem bila na začetku celo navdušena nad njegovim
obnašanjem, sem še vzpodbujala to njegovo razburljivost, namesto da bi
vzpodbujala samokontrolo. To se najbolj pozna pri najini najljubši
aktivnosti - agilityju, kjer imava prav zaradi tega najmanj uspehov.
Dolgo mi ni uspelo ugotoviti, kaj je pravzaprav najin problem in vmes
sem skoraj že obupala in nehala z agilityjem (takrat je nastal tale
video
AGILITY BLOOPERS). Odkar dnevno delava vaje za umirjanje in
samokontrolo, se je tudi najin odnos in sodelovanje bistveno izboljšalo.
Poleg agilityja
imava najraje frizbi, ukvarjava pa se tudi z rally obedience-om
in klasično poslušnostjo. Pri dveh in pol letih je Grom z odliko
opravil izpit za psa spremljevalca s preizkusom obnašanja v
urbanem okolju (B-BH). Več o naših aktivnostih lahko preberete
TUKAJ.
Grom je tudi uradno lep. O
njegovih razstavnih uspehih lahko več preberete
TUKAJ.
|
