Živa se je skotila junija 2002. Točen datum ni znan, ker je najdenka in sem jo vzela iz mariborskega zavetišča, ko je bila stara približno tri mesece. Glede na njen izgled in značaj bi eden od staršev lahko bil tibetanski terier.

Po selitvi v novo stanovanje sva se z Dušanom nekaj časa odločala za štirinožnega družinskega člana in šla jeseni 2002 pogledati v zavetišče. Želela sem mlajšo psičko manjše rasti in "športne" postave z idejo, da bom z njo delala agility. Živa je bila takrat edini mladič v zavetišču, vendar je bila natančno to, kar sem si želela, sicer si je pa tako ona izbrala naju, preden sva sploh povedala, po kaj sva prišla. Svoje ime si je, s pomočjo moje sestre Alenke, izbrala sama na prvem sprehodu.

Kar se zdravja tiče, je Živa precej občutljiva psička. Najhujše so kronične težave s prebavo in kar nekaj znamk hrane je bilo potrebno zamenjati, preden smo našli "pravo". Težave je imela tudi z ušesi in kožo, vendar se je to po prehodu na hrano Canidae počasi uredilo. Sterilizirana je bila pri šestih mesecih starosti (pred prvo gonitvijo). Živa je tudi zelo plašna. Čeprav se od prvega dneva trudimo, da bi se navadila na čim več različnih stvari, se še vedno boji (nekaterih) ljudi, hrupnih dvoran, vode (predvsem valovite), v vetru plapolajočih reklamnih plakatov, polnih vrečk za smeti (še posebej, če šumijo v vetru) in najbolj seveda pokanja petard.

Nad šolanjem Živa ni najbolj navdušena, ampak z ogromno potrpljenja in vztrajnosti sem jo kljub temu uspela pripraviti do sodelovanja. Osnovne vaje poslušnosti sva se od jeseni 2002 do pomladi 2003 učili na sprehodih v parku. Spomladi 2003 sva se na Kinološkem društvu Maribor vpisali v malo šolo z agility-jem, ki je potekala pod vodstvom Olge Muhič. Družba nama je bila všeč, agility tudi (predvsem meni), tako da sva postali aktivni članici društva in začeli spomladi 2004 tekmovati v A1/J1 medium. Več kot eno leto je trajalo (od najinih začetkov v mali šoli), da se je z izkušnjami povečala tudi njena samozavest in navdušenje na agility parkurju. Vendar se je vztrajnost izplačala in tako sva sezono 2004 zaključili kot državni prvakinji v A1 medium ter na zadnjih tekmah sezone že nastopili v A2. Kljub maloštevilnim zimskim tekmam sva do konca zime 2004/2005 zbrali pogoje za nastop v A3 in z novo sezono začeli tekmovati na najvišjem nivoju. Po pričakovanjih nisva bili ravno konkurenčni, čeprav tudi najslabši nisva bili. Proti koncu moje nosečnosti je z Živo začela resno trenirat Alenka in pozimi 2005 sta prvič nastopili na tekmi in sicer v nivoju A2.

Ker Živa ni nikoli pretirano uživala na tekmah, sva se z Alenko jeseni 2007 odločili, da jo upokojiva. Kljub temu pa še vedno uživa v agility-ju za zabavo nekajkrat na teden na treningu.